Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje (SZPS)
Zveza organizacij pacientov ter uporabnikov zdravstvenih in socialno varstvenih storitev Slovenije (ZOPS)
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP)
Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta (UL TEOF)
Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana (SFU Ljubljana)
Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije (ZZDTS)
Ob nedavnem svetovnem dnevu duševnega zdravja in imenovanju nove ministrice za zdravje dr. Valentine Prevolnik Rupel predstavniki psihoterapevtske stroke zunaj zdravstva izražamo veliko upanje in pričakovanje, da bomo v Sloveniji po dolgih letih kmalu dobili sodoben in mednarodno primerljiv zakon o psihoterapiji, ki bo pacientom in uporabnikom omogočil strokovno in varno uveljavljanje svojih potreb in pravic na področju duševnega zdravja, izvajalcem na področju opravljanja psihoterapevtske dejavnosti pa omogočil nemoteno, strokovno in etično opravljanje svojega poklica.
Ob tem pa žal ne moremo mimo pritiskov in netočnih, enostranskih in obtožujočih izjav kliničnih psihologov, psihiatrov in pedopsihiatrov, ki jih že dalj časa ponavljajo in širijo v javnosti, nazadnje v izjavi za javnost 10. oktobra 2023, pod katero sta podpisana dr. Sana Čoderl Dobnik, predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije in prof. dr. Borut Škodlar, dr. med., psihiater in vodja enote za psihoterapijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana, zaradi česar v nadaljevanju ponovno in bolj podrobno pojasnjujemo svoja stališča.
Nismo izgubili upanja, da bi delovna skupina za pripravo predloga zakona na Ministrstvu za zdravje lahko prišla do predloga zakona o psihoterapiji, ki bo sprejemljiv za celotno psihoterapevtsko stroko v Sloveniji, ki jo neločljivo predstavljamo tako psihoterapevtska stroka zunaj zdravstva kot tudi klinični psihologi in psihiatri v zdravstvu, ki želijo v javnosti ustvariti vtis, da so sami edina in celotna psihoterapevtska stroka v Sloveniji, čemur odločno nasprotujemo. Na srečo temu nasprotuje tudi nova ministrica za zdravje dr. Valentina Prevolnik Rupel, ki je na zaslišanju v Državnem zboru napovedala nadaljevanje dialoga o različnih stališčih celotne psihoterapevtske stroke v Sloveniji. Ob tem izražamo pričakovanje, da se bo nova ministrica podrobno seznanila z dosedanjim delom delovne skupine, ki jo bo po lastni presoji in v pogovoru z vsemi dosedanjimi člani prenovila v smislu vodenja, sestave in pravil delovanja, da bo omogočala učinkovito, konstruktivno in poglobljeno razpravo, ki smo jo člani in predstavniki psihoterapevtske stroke zunaj zdravstva do sedaj zelo pogrešali. S tem bi bili tudi ustvarjeni pogoji, da bi bila delovna skupina razbremenjena razgrete javne polemike.
Odločno zavračamo neresnične navedbe, da zakon o psihoterapiji predstavlja zgolj krinko za skrajševanje čakalnih dob. Take navedbe so v nasprotju s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije, ki Sloveniji za skrajševanje čakalnih dob in za druge izboljšave na področju duševnega zdravja priporoča sprejetje posebnega zakona o psihoterapiji, ki bo reguliral psihoterapijo kot samostojni poklic in s tem omogočil vključevanje obstoječih psihoterapevtov tudi v javni zdravstveni sistem.
Odločno zavračamo neresnične navedbe, da Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana in Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta in Slovenska krovna zveza za psihoterapijo izvajajo izobraževanja, ki so dokazano škodljiva ali vzpostavljajo prenizke kriterije. Nasprotno, njihovi izobraževalni programi vključujejo ne le evropsko, ampak tudi svetovno uveljavljeni pristopi, ki imajo znanstveno in raziskovalno dokazano visoko uspešnost. Kriteriji za psihoterapevtsko stroko zunaj zdravstva so postavljeni visoko, saj upoštevajo evropske standarde izobraževanja s področja psihoterapije in poklicne dejavnosti, ki so po svoji zahtevnosti primerljivi z drugimi pomagajočimi poklici (zdravniki, psihologi, socialnimi delavci, specialnimi pedagogi idr.), tako po dolžini trajanja kot po vsebinah. Naše stališče je, da bi tudi v Sloveniji morali vse izobraževalne poti in kriterije za naziv psihoterapevta ali psihoterapevtke, zunaj in znotraj zdravstva, poenotiti in zvišati.
Odločno zavračamo namigovanja, da bo zakon o psihoterapiji omogočil izvajanje psihoterapije osebam, ki nasprotujejo ustavno zagotovljeni pravici do splava. Obsojamo vse poskuse zmanjševanja obsega in spreminjanja načina varovanja katerekoli ustavno zagotovljene pravice. Pri svoji psihoterapevtski obravnavi brez razlikovanja in obsojanja pomagamo tudi ženskam, ki so to pravico uveljavile ali jo nameravajo uveljaviti.
Odločno zavračamo namigovanja, da bo zakon o psihoterapiji omogočil izvajanje psihoterapije osebam, ki menijo, da je istospolna usmerjenost bolezen, ki jo je treba zdraviti in izražajo nestrpnost do različno spolno usmerjenih. Obsojamo vse izraze nestrpnosti v družbi in poudarjamo, da so predsodki, diskriminacija in izključevanje zaradi spolne usmerjenosti, spolne identitete in drugih osebnih okoliščin v družbi popolnoma nesprejemljivi. Toleranco do drugačnosti je psihoterapevtska stroka zaradi narave svojega dela dolžna še posebej strogo spoštovati in razviti do najvišje možne mere, o tem pa je dolžna ozaveščati tudi druge. Pri svoji psihoterapevtski obravnavi brez razlikovanja in obsojanja pomagamo tudi pripadnikom skupine LGBTQ+. Še več, ravno psihoterapevtke in psihoterapevti zunaj zdravstva smo ponosni in spoštovani člani na seznamu LGBTQ+ prijaznih psihoterapevtk in psihoterapevtov.
Odločno zavračamo neresnične navedbe, da je psihoterapevtska stroka zunaj zdravstva javno zanikala pomen diagnostike ali obstoj hudih duševnih motenj. Poudarjamo pa, da so se v okviru svetovne psihoterapevtske stroke in znanosti razvili novi in izvirni načini diagnostike, ki pomembno dopolnjujejo psihiatrično in klinično psihološko diagnostiko ter omogočajo učinkovitejše izvajanje psihoterapije. Prav tako psihoterapevtska stroka zunaj zdravstva nikoli ni zanikala potrebe po predpisovanju zdravil, vendar pa opozarjamo na možnosti zlorab, pri hudih in dolgotrajnih duševnih motnjah pa poudarjamo pomen sodelovanja različnih strokovnjakov ter kombinirani obravnavi z zdravili in s psihoterapijo, kar jasno kaže na naš vključujoč pristop.
Predstavniki psihoterapevtske stroke zunaj zdravstva smo k podpori naših prizadevanj za zakon o psihoterapiji na legitimen način pozvali samo naše kolegice in kolege, nikoli pa k temu nismo pozivali svojih uporabnikov. So pa številni uporabniki sami in prostovoljno izrazili podporo našim prizadevanjem, o katerih so najprej prebrali v medijih, velika večina podpornikov pa je tistih, ki so bili tako ali drugače oškodovani zaradi slabe dostopnosti in nizke kakovosti psihiatričnih, klinično psiholoških in psihoterapevtskih storitev v okviru zdravstva. Pri tem skrbno varujemo njihovo identiteto, nekateri uporabniki pa so se prostovoljno sami razkrili javnosti.
Psihoterapevti v zdravstvu poskušajo v javnosti prikazati, da njihova posebna strokovna usposobljenost izhaja iz njihovega članstva v razširjenih strokovnih kolegijih (RSK) pri Ministrstvu za zdravje. Natančnejši pregled članov RSK pa pokaže, da večina članov psihoterapije sploh ne izvaja, če pa že jo, pa o svojem delu ne objavlja v strokovnih in znanstvenih publikacijah. To sicer v ničemer ne zmanjšuje velikega strokovnega in znanstvenega prispevka članov RSK na področjih (pedo)psihiatrije in klinične psihologije, vendar pa je naše stališče, da bi se o normativni ureditvi psihoterapije v Sloveniji lahko pravno zavezujoče opredeljeval samo RSK za psihoterapijo sestavljen iz članov, ki psihoterapijo dejansko tudi izvajajo in se tudi ukvarjajo z raziskovanjem na področju psihoterapije, žal pa tak RSK za psihoterapijo še ne obstaja.
Zakon o psihoterapiji bi z uvedbo zbornice psihoterapevtov, registra psihoterapevtov in določitvijo jasnih meril za podeljevanje psihoterapevtskih licenc onemogočil in sankcioniral šarlatanstvo, ki je sedaj precej razširjeno, zagotovil jasno razlikovanje med psihoterapijo in psihosocialnim svetovanjem in omogočil veliko boljšo orientacijo za paciente in uporabnike.
Pilotni projekt uvajanja psihoterapevtov v Centre za duševno zdravje (CDZ) bi bil smiseln samo v primeru, če bi se s strani neodvisnih raziskovalcev zagotovilo istočasno preverjanje kvalitete dela vseh, ki sestavljajo interdisciplinarne time v CDZ, ne le psihoterapevtov. V Sloveniji namreč ni sistematične kontrole kvalitete storitev psihiatrov, kliničnih psihologov in drugih strokovnjakov na področju duševnega zdravja, zato nihče od njih nima pravice zahtevati preverjanja kvalitete dela psihoterapevtov, sebe pa iz tega izključiti ali se celo postavljati v vlogo edinega razsodnika.
Zakon o psihoterapiji naj temelji na vključevanju vseh potencialov, ki jih na področju duševnega zdravja v Sloveniji imamo in na sodelovanju kliničnih psihologov, psihiatrov, pedopsihiatrov, psihoterapevtov in drugih strokovnjakov. V ta namen smo pripravljeni na dialog, ne sprejemamo pa vsiljevanja ozkih, preživetih in slabih rešitev, načrtnega zavračanja dialoga v delovni skupini in oviranja priprave zakona z načrtnimi javnimi pogromi nad predstavniki in člani združenj in organizacij psihoterapevtov zunaj zdravstva. Zato pozivamo psihoterapevtsko stroko v zdravstvu, da se v medijih vzdrži načrtnih napadov na predstavnike psihoterapevtske stroke zunaj zdravstva.
Irena Kosovel, univ. dipl. prav., psihoanalitična psihoterapevtka, predsednica SZPS
Franci Gerbec, univ. dipl. prav, podpredsednik ZOPS
prof. dr. Robert Cvetek, univ. dipl. psiholog, specialist zakonske in družinske terapije, predstojnik Katedre za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije UL TEOF
Ksenja Kos, certificirana transakcijsko analitična psihoterapevtka, predsednica krovne zveze za psihoterapijo (SKZP)
mag. Miran Možina, dr. med. spec. psihiater in psihoterapevt, direktor SFU Ljubljana
asist. Urška Kranjc Jakša, univ. dipl. filozofinja, zakonska in družinska terapevtka stažistka, doktorantka zakonske in družinske terapije, mediatorka, predsednica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije
